Bohinjska Bela

V vasi se je zaradi dovzetnosti prebivalcev do kulturne dediščine, ohranilo veliko elementov, ki pričajo o življenju vaščanov pred nami.

Vaško korito je bilo še pred 60 leti življenskega pomena za vas, saj je bil tu edini neoporečni vir pitne vode. Izvir je pod Zagradišem in iz tega vira je edino ena hiša imela svojo »pipo« in še to zunaj. Na koritu so vaščani dobili vodo za pitje, kuhanje , umivanje in pranje. Zjutraj in zvečer pa so na koritu pojili govedo in konje. Studenec nikoli ne presahne tudi v največji suši ne. Poleg nekdanje in sedanje pomembnosti nam še danes označuje središče vasi.

Bohinjska Bela leži v jugozahodnem delu Blejskega kota, v kotliču, ki ga je počasi izdolbla Sava Bohinjka. Na južni strani ga obdaja skalni del Jelovice, iz katere izstopa markantna pečina Babji zob, imenovana po skalnatem osamelcu, ki se pne visoko nad brzicami Save. Na severu dolino omejujejo prepadne stene južnih obronkov Pokljuke. Na obeh bregovih reke je nekaj teras, ki so primerne za obdelovanje in bivanje.

Vas leži na levem bregu Save Bohinjke. Njen najstarejši del (izpred leta 1000) je Spodnja vas s farno cerkvijo sv. Marjete, kulturnim domom, pošto, trgovino, avtobusno postajo, podružnično osnovno šolo, vrtcem, gasilskim domom in gostilno. Le malce mlajša je Zgornja vas pod previsno skalnato Iglico, kjer je največja skupina hiš, penzion in dnevni bar. Najnovejši del vasi je Podklanec, ki je nastal v zadnjih sto letih okoli železniške postaje, ima pa tudi avtobusno postajo ter gostilno s turističnimi sobami.

Dober kilometer naprej v smeri proti Bohinju, kjer se pod pečinami Babjega zoba in Galetovca začne soteska Štenge, je zaselek Obrne.

Nad vasjo je zaselek Slamniki, ki se deli na lažje dostopen del imenovan Brezje z nekaj hišami nad pečino Iglice in na nekaj raztresenih gorskih kmetij s čudovitim razgledom na Deželo z Blejskim kotom. Na drugem bregu Save Bohinjke, visoko nad planoti pod Babjim zobom, leži vasica Kupljenik s staro romarsko cerkvijo sv. Štefana.

PROSTORKA IN ZGODOVINSKA UMESTITEV

Bohinjska Bela, v osnovi povsem kmečka vas, je sestavljena iz večih skupin hiš: Spodnje ali Dolenje vasi, Zgornje ali Gorenje vasi in Podklanca, prvotno pa umeščena med potok Belco na severu in Črni studenec na jugu, na levem bregu Save Bohinjke, nekdaj Savice.

Skozi Belo je že za časa Rimljanov vodila pot proti Bohinju. Kasneje sta po dolini šli proti Bohinju dve poti, blejska gosposka je imela tisto na levi strani Bohinjke, radovljiška pa se je držala desnega brega. Te tovorniške poti je šele v zadnji polovici 18. stoletja nadomestila vozna cesta, za katero je imel največ zaslug Zois.

Dolenja vas je zgodovinsko najstarejši del. Po vsej verjetnosti je bilo nekaj prebivalcev tu že pred rimsko zasedbo, zagotovo pa je bilo nekje mlajše-dobno gradišče iz katerega posesti bržčas izvira kasnejših pet kmetij. Morda so začetniki prave vasi v desetem stoletju (ali še prej) iz rodu lipniških gradiščanov, kasnejših lipniško-radovljiških Ortenburžanov, pod katere in njih naslednike je Spodnja Bela spadala vse do zemljiške odveze v 19. stoletju.

Do zadnje četrtine 18. stol. je imela Spodnja vas 19 hip in šele po letu 1780 je število počasi naraščalo. Gorenja vas je skoraj gotovo nastala v 12. stol., potem ko so blejsko gospostvo pridobili briksenški škofje. Le-ti so najbrž omogočili kultiviranje in poselitev zemljišča pod skalnato Iglico in južno proti Podklancu. Leta 1250 je bilo v Zgornji vasi 9 kmetij in ena županska. Kmetije so se obdržale prav do zemljiške obveze. Od 16. stol.- naprej se je v Zgornji vasi začel oblikovati sloj kajžarjev. Z njimi se je pričelo intenzivnejše oglarjenje (železarstvo), pojavili pa so se tudi drugi poklici: strojar, usnjar, tesar, kovač, zidar, mlinar,.

Leta 1770 je bilo v Zgornji vasi 26 hiš. K Beli so sodili tudi Slamniki v velikosti dveh kmetij, sicer pa je bilo to naselje šestih hiš nad vasjo v pobočju Pokljuke, ki se je nadaljevalo nazaj v dolino, na Obrne, kjer je stala ob cesti proti Štengam in dlje v Bohinj zadnja kmetija na belanski strani, Obrnikar. Obrne zgodovina prišteva med mlajšo poselitev, vendar so pomisleki o tej časovni umestitvi upravičeni: ostanki rimske ceste, ledinska imena, stavbne oblike planinskih stanov, ... K Obrnam se zadnje čase prišteva tudi mlajše delavsko naselje, ki se je nekdaj imenovalo Strmine.

Najmlajši del Belanske vasi je Podklanec. Je iz začetka 20. stol., nastal pa je hkrati z gradnjo železnice in postaje na južnem delu belanskega polja. Tu je bila tudi žaga, v tridesetih letih pa so postavili še vojašnico. Kot železnica, sta tudi žaga in vojašnica omogočali zaposlitev, zato je Podklanec zlasti po drugi svetovni vojni, ko se je precej razširil, izrazito naselje delavcev in uslužbencev, zaposlenih v večjih bližnjih krajih z industrijo (Jesenice) in uradi.

Krajevna skupnost Bohinjska Bela zajema še naselje na desni strani Bohinjke Kupljenik, ki je postavljeno na pobočju Jelovice nad Babo. V vasi je 16 hišnih številk, vendar vse hiše niso več poseljene, število prebivalcev pa je od približno sto v petdestih letih 20 stol. padlo na približno trideset oseb. V vasici je podružnična cerkev Sv. Štefana, ki je po vsej verjetnosti precej starejša kot se je navajalo do sedaj (16. stol.). V vasi so bile nekdaj štiri kmetije, enajst kajžarjev, devet podložnih blejskemu gradu, eden otoški proštiji eden pa je bil od Sv. Štefana. Kmetije so morale obstajati vsaj leta 1380, ko je omenjena ortenburška (lipniški grad) desetina na "Kaplenigo".

PETELIN

Petelini, sončno ognjeni ptiči, so veljali za klicarje sonca in novega dneva, torej za znanilce luči. Kot do smrti nepopustljivi branitelji svojih kmečkih dvorov in varuhi kur so bili silovita prispodoba življenjske ice (in ognja v strehi). Njihovi krivci so bili znamenje punta in boja, ali pa so za strah in baharijo vihrali na pokrivalih tako kmečkih fantov , čarmanov-černetov in narodnih gardistov, kot nekdanjih vitezov, poznejših stražnikov in višjih oficirjev tja do presvitlega cesarja. Še danes je ponekod tvegano zavpiti: ″Pera dol!″
Petelin je poleg trikotne avreole (triangla) in ključev atribut varuha vrat nebeškega dvora. Že od davna velikokrat vrtljivo nameščen vrh zvonikov kaže, kam veter piše, vse več pa se teh starosvetnih merkljev v obliki lončenih kipcev spet pojavlja vrh čopov, trikotnih slemenskih zaključkov peter na strehah naših hiš.

Pri nedavni obnovi se je na severozahodnem zunanjem hišnem zidu pokazala sicer bolj slabo ohranjena, a toliko bolj zanimiva slikarija , ki predstavlja razkurjenega rdečega petelina, oblikovanega iz kroga s piko. Slikarija je nastala pred letom 1700.

(Odlomek- Zbornik, Bled 1000 let, članek J. Zupana)

SPLOŠNI ZGODOVINSKI PODATKI

Blejska podružnična cerkev svete Marjete je po letu 1788 imela stalnega duhovnika, od leta 1876 pa je bila samostojna fara, ki pokriva še Slamnike, Obrne in Kupljenik. Ko je leta 1818 hkrati s Spodnjo vasjo pogorela tudi mežnarija, so sezidali novo, a je bila kasneje v njej (1852. leta ustanovljena) osnovna šola vse do konca 1903, ko je bila odprta novozgrajena šola na sedanjem mestu. Od leta 1870 je na Bohinjski Beli delovala tudi pošta. 1904 je dobila telegrafsko, 1936 leta pa še telefonsko zvezo. Železnico so začeli graditi 1904. leta, prvi vlak je pripeljal 19. julija, redni promet pa je stekel 23.07.1906. Požar v Zgornji vasi leta 1896 je pospešil ustanovitev prostovoljnega gasilskega društva leta 1898 in postavitev gasilskega doma 1899. Pred prvo svetovno vojno in po njej je imelo društvo svoj tamburaški zbor. Del belanskega gasilskega društva so sestavljali tudi člani s Kupljenika, ki so se kasneje osamosvojili. V prvih letih 20. stol. so belani poleg tamburaštva pričeli tudi z organiziranim kulturnim delovanjem v dramskem odseku in pevskem zboru, vendar je trajalo kar dve desetletji, da so kulturniki dobili svoj prostor na Rotovem skednju, kjer so potem prirejali dramske igre. Leta 1948 so odprli novozgrajeni Mladinski dom, ki svojo nalogo opravlja še danes. Leta 1780 je imela Bohinjska Bela okoli 330 prebivalcev. Leta 1822 je bilo na Beli 52 hiš, na Slamnikih in Obrnah 8, na Kupljeniku 14. Leta 1910 je bilo na Beli 110, na Slamnikih in Obrnah 12, na Kupljeniku 20 hiš. Danes je na Beli 171 stanovanjskih hiš, na Obrnah 18, na Slamnikih 7 ter na Kupljeniku 18. Število hiš narašča, ni pa tako s številom prebivalstva (posebno avtohtonega, katerega predniki so zapisani že v prvih urbarjih). Prirastek je negativen že nekaj časa, saj podatek iz Kraljevine Jugoslavije navaja za belansko župnijo (ki jo danes pokriva krajevna skupnost Bohinjska Bela) 756 duš, danes pa je število prebivalcev okoli 700.

HIŠNA IMENA NA BOHINJSKI BELI

Spodnja vas

Hišna imena so bila v zgodovini sploh prvi identifikacijski podatek, saj večina ljudi poleg osebnega imena ni imela priimka. Pri mnogih narodih so za natančnejšo identifikacijo uporabljali oznako kraja ali naselbine, iz katere so izhajali, kot v nemščini besedico »von« ali v nizozemščini »van«, ki je pomenila, iz katerega kraja je nekdo. Šele kasneje se je ta besedica povezovala z družbenim statusom oziroma plemenitostjo. Iz Italije je znan priimek Leonardo Da Vinci, kar pomeni Leonardo iz Vinče. Priimke so si izmislili Benečani, da so lahko nadzorovali, kateri »Giuseppe« dolguje republiki koliko davka. Pri nas so hišna imena nastajala iz različnih virov, kot so lega hiše, na primer Mostar, bodisi iz dejavnosti, kot je Kovač, včasih je imenu botrovalo to, od kod se je kdo priselil v vas, kot na primer Korošec, velikokrat pa je hišno ime nastalo iz osebnega imena gospodarja ali gospodarice, taki primeri so Pri Blažu, Uršin, Bertl itd. Hišna imena so za vas, kjer ni ulic in imajo mnogi enak priimek, na primer Zupan (župan), zelo pomembna, saj dajejo zelo jasen odgovor na vprašanje »čigav si pa ti?«. Žal se to predvsem pri mladih vedno bolj opušča, saj na to isto vprašanje odgovarjajo s priimkom.

Izgovorjava hišnega imena se često razlikuje od kraja do kraja in že v sosednji vasi ali zaselku je drugače. V blejskih vaseh in tudi v Gorjah se hišna imena po večini praviloma končajo na »o«, čeprav bi se v knjižnem jeziku v sklonu mestnik morala končati na »u«, za primer »Pr' Kovaču« in Pr' Kovačo«.

Na Beli je nekoliko drugače. Kot varčni Gorenjci si ne belimo glave, ali je« o« ali »u«, mi ga kar izpustimo in rečemo Pr' Kovač. Zato so hišna imena na Beli zapisana tako, kot se izgovorijo, in zato imena s končnico »r« dobijo še dodatni »j« - tako je na primer ime gospodarja Suhar, hišno ime pa Pr' Suharj.

Kratek sprehod skozi vas in zaselke bom začel pri cerkvi, samo da rečemo v vsakdanjem razgovoru pr' cerkl. Kljub temu, da je opis, kje je kaj, dokaj jasen, je za dodatno pomoč v oklepaju za hišnim imenom navedena sedanja hišna številka.

Prva hiša na Beli nasproti cerkve je Mežnarija, lahko tudi Pr' Mežnarj (1), na desni strani potoka je Pr' Pajk (2) in Pr' Obrnek (6), prva hiša na levi strani potoka je Pr' Trpinc (5), okoli vaškega korita so Pr' Petric (7) , Gostilna Rot (34), Pr' Šugman (8) in Pr' Nandet (9). Za gostilno je Pr' Mršnek (27), nato je verjetno ena najstarejših polkmetij Pr' Kacon (28), žal pa hiše pod Mlino pečjo skupaj z mlinom, imenovane Pr' Ledrarj in kasneje preimenovane Pr' Amerikanc, ni več. Ob levem bregu potoka Belca je mogočna hiša Pr' Kunšč (11), zraven je Pr' Štavarj (10), kjer je zadnji gospodar izdeloval daleč okrog poznane grablje, imel pa je nad hišo nad potjo tudi velik čebelnjak. Od Štavarjeve hiše je sosed Pr' Bjov (15), okrog hiše pa pelje pot na Kamno gorico, kjer so tri hiše s hišnimi imeni. Prva pod prepadno skalno steno je Pr' Kozarj (14), malo naprej je Pr' Kamnek (12) in naslednja je Pr' Majdnek (13). Poleg Majdneka je bila pred 65 leti še lesena baraka – Konštatin ̶ s sila koničasto streho. Ta baraka je imela samo en prostor, v katerem je živel Joža, upokojeni železničar, čevljar in rejec para koz. Ker je kuhal na odprtem ognjišču, je bil sam in vse, kar je imel, močno sajasto. Zame je bil najzanimivejši njegov jutranji ritual: najprej šilce žganja, nato umivanje zunaj v lavorju hladne vode, brisanje z brisačo, črno od saj, zato je bil črn kot dimnikar. Potem je sledil zajtrk - skodelica vročega kozjega mleka in kos kruha. Čeprav je imel zraven hišo, ni hotel živeti v njej, ampak jo je prepustil nečakinji. Na Kamni gorici so še štiri nove hiše, ki pa žal nimajo hišnega imena.

Od Bjova gre pot v Graben, kje so hiše vse na levem bregu potoka Belca, in sicer je prva Pr' Liznek ali Pr' Kompež (16), nad njo je Pr' Bertl (17), nasproti tej Pr' Kovač (24) in Pr' Hlevarj (23). Sledi Pr' Primožič (22) in dalje proti Belci Pr' Kadet (21). Na nasprotni strani ceste je hiša, imenovana Pr' Jak (18). Na vrhu klanca je kmetija Pr' Mikln (19), čez železniško progo pa na Vahtnc (20) in še ena nova hiša Pr' Sirčk (20a).

Če nadaljujemo od Rota po stari cesti v Koužo, imamo levo Pr' Sokan (35), nadaljevanje je Pr' Pogačnk (36) in naprej stara kmetija Pr' Mgv ali Mgvova hiša (40), gospodar je Mgu. Na drugi strani stare poti je najprej Pr' Žnidarj (33), nad njo pa Mežnarija, ki je leta 1856 postala Stara šola, ki je po izgradnji nove šole v letu 1903 dobila dva lastnika, in sicer je en del Pr' Uršen po Urši, v prizidek pa so se naselili Maretneki, torej Pr' Maretnek (31). Sedaj imajo Maretneki tudi Uršen del.

Prva hiša v nadaljevanju ob stari cesti je kmetija Pr' Klemuc (45), desno je bila za časa gradnje železnice nekdanja pekarna, kjer je hiša nosila ime po vsakokratnih stanovalcih, najdlje se je obdržalo ime Pr' Noč (43), osamljena hiška na poti na Zagradiše pa se imenuje Pr' Olenčk (26).

Tik zraven Klemuca je Pr' Anžet (46), ki je tudi izdeloval grablje, še malo lažje kot Štavar. Hiša je relativno nova, saj je stara v začetku petdesetih let pogorela do tal. V Kouži so še tri hiše, in sicer na levi strani najprej Pr' Martinež (57) in malo naprej Pr' Martin (58). Tik pod železniškim tunelom je še Pr' Anžic (59) in tu se Spodnja vas konča, naprej je Zgornja vas.

V Spodnji vasi med Domom krajanov in Osnovno šolo je bil nekdaj obširen travnik, sedaj pa je v zadnjih 50 letih zraslo novo naselje, kjer hiše na žalost nimajo hišnih imen. Na mestu sedanje avtobusne postaje je bil pred drugo svetovno vojno Farovž, ki je bil med vojno miniran in po vojni podrt, po razrušenih kleteh smo otroci iskali skrite zaklade, ki jih seveda ni bilo; potem je bilo na tem mestu skladišče hlodovine, ki smo ga otroci s pridom izkoristili kot krasna toda malo nevarna igrala. Nato je tam iz nikoli uporabljene remize za kmetijske stroje zrasla trgovina, ki še danes obratuje. Tako sta doživeli konec tudi trgovini, ki sta bili v neprimernih prostorih v privatnih hišah, in sicer Pr' Šugman in Pr' Krivc. Iz prvih let delovanja nove trgovine, ki je nosila ime Živila, je anekdotičen dogodek, ko je mladi rekrut z Bele poslal razglednico iz daljne Srbije, ampak namesto Živila Bohinjska Bela je napisal Živela Bohinjska Bela in poštar se je dolgo mučil, da je ugotovil, komu je ta pozdrav pravzaprav namenjen.

Zadnji del vasi je v tako imenovanem Bregu, to je ob poti proti Savi, kjer je bilo v osemdesetih letih zgrajeno še šest hiš, ki nimajo hišnih imen. Je pa na križišču malo naprej hiša Pr' Rajh (49), za njo ob potoku Suha pa hiši Bregove Mine (51) in Bregove Johane (50). Pod Rajhom je Pr' Goznk (52). Še naprej je hiša Kašarjeve Mine (53) in ob Savi Bohinjki Pr' Mlinarj ali Pr' Stojan (54). Zadnja hiša v Spodnji vasi je na drugi strani mosta in zato zaradi lege nosi hišno ime Pr' Mostarj (55).

Zgornja vas

Takoj za podvozom pod železniško progo ob stari cesti iz 19-tega stoletja je prva hiša Pr' Vorh (60), malo naprej je Pr' Štengarj (66), tako ime ima zaradi tega, ker je hiša malo v bregu in do dvorišča vodijo stopnice oziroma štenge, naprej je Pr' Cimprman (65) in višje pod steno Iglice hiša Pr' Kruhovc ali hiša Kruhovčove Pavlce (69), zadnji dve sta Pr' Krištan (64) na levi strani in Krištanova Kovačnca (67) na desni. Ob glavni cesti je pod Vorhom Pr' Urevc (61), na levi strani pa Pr' Suharj (62) in nad njim Pr' Rodarj (63). Ko se cesta malo izravna, je na desni najprej Pr' Frid (74), kjer je bila včasih trgovina in gostilna, zraven ob potoku Suha je še danes tudi lesen gostilniški paviljon, poleg njega pa še Stara pošta (75). Na prevoju ceste je kmetija Pr' Krivc (80), kjer je bila včasih tudi trgovina. Zadaj je hišica Pr' Šuštarj (65). Tukaj se začne tudi vaško jedro Zgornje vasi, kjer stojijo sledeče hiše: Pr' Šilarj (84), na drugi strani je hiša z letnico 1722 na fasadi, in sicer Pr' Šnet (83), na drugi strani glavne ceste pa kmetiji Pr' Ribč (81) in Pr' Bovc (82). Zraven Šilarja je Pr' Anžl (85) in pod potjo kmetija Pr' Jamr (108). Na križišču je Pr' Skminc (86), nasproti pa Pr' Svamnk (87) in malo proč Pr' Bevc (97). Še bolj zgoraj je Pr' Ropret (98). Ta pot, ki vodi proti skalovju Iglice, nas vodi še mimo hiše Pr' Pišk (89) na desni strani poti, na levi pa je mogočna kmetija Pr' Šimnč (88) in nad njo Pr' Trnarj (91).

Za celovit pregled je potrebno dodati še hiše ob potoku Suha, kjer je sosed Krištanove Kovačnice, hiša Pr' Žvegl (68), nad njo je Pr' Katrin ali Pr' Katričnek (70), dalje je Pr' Vozv (72) in Pr' Kunšnek (71). Spodaj ob Strugi pa Pr' Jurc (73). Čisto na koncu, ko se pot že obrne, sta še dve hiši, obe imata ime Pr' Klemen (90). Ta predel je konec 19. stoletja doživel uničujoč požar, v spomin na to nesrečo je zadnji del imenovan Požarje. Zadnji odcep od glavne ceste na desno nam pokaže še štiri hiše s hišnim imenom, in sicer je prva Pr' Tefkarj (115), druga Pr' Bavant (112), tretja Pr' Oreharj (109) in četrta Pr ' Štefc (100). Poleg teh hiš je več novejših, ki še čakajo na primerno ime.

Podklanec

Ta del vasi je najnovejši, saj je nastal večinoma na prostoru bivše žage, ki so jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja podrli in zato veliko novih hiš nima hišnega imena. Prva hiša v vasi nosi ime Pr' Kašarj (107), druga je Pr' Kovač (108), nato sledi Pr' Jak (109), Pr Bric (124), peta, ki je gostilna, zgrajena ob gradnji Bohinjske proge, je Pr' Batišt (128). Na železniški rampi je še hiša Pr' Ponmajstr' (Bahn Maister) (133), v njej je stanoval vodja vzdrževanja proge Jesenice ̶ Bohinjska Bistrica. Višje v bregu nad vasjo so še tri kajžarske hiše, in sicer Pr' Korošc (148), Pr' Šonkl (147) in Pr' Pokovc (143). Nasproti Vojašnice pa je osamljena hiša Pr' Družinšk (151).

Obrne

Zaselek je sestavljen iz dveh delov; prvi del Strmine je zgrajen po drugi svetovni vojni in nima hišnih imen, drugi del, ki je nekdaj spadal pod Slamnike, pa sestavljajo tri kmetije in železniška čuvajnica (Vahtnca). Najprej je kmetija z imenom Pr' Zotlarj (11), sledi kmetija Pr' Štefc (15) in zadnja je Pr' Obrnik (12), naglas je na drugem zlogu, kjer naj bi se domnevno vozniki obračali, saj do leta 1798 ni bilo ceste v Bohinj in se je blago od leta 1554 tovorilo na konjskih hrbtih skozi Štenge, še prej pa preko Pokljuke.

Slamniki

V Slamnikih je osem hiš, žal je stalno naseljenih le pet. Štiri hiše so na prvem platoju nad Iglico s starim imenom Brezje. Na desni strani poti sta dve hiši, stara in nova z imenom Pr' Podgošarj (3), levo je Pr' Breznkarj (1) in Pr' Jošk (2). 150 m višje je v tem delu edina naseljena hiša Pr' Vaznk (4) in par sto metrov stran na isti višini Pr' Blaž (Pr' Bvaž) (5). Še 150 m višje na višini 850 m sta skupaj dve kmetiji, obe opuščeni, in sicer večja je Pr' Matičk (6), manjša pa Pr' Mahav (7).