Sava Bohinjka izvira kot Slap Savica in se kmalu izliva v Bohinjsko jezero, kot odtočna voda jezera pa nadaljuje pot skozi Sotesko vse do Radovljice, kjer se s Savo Dolinko združi v osrednjo Slovensko reko Savo.

Zgornja vas leži pod previsno skalnato Iglico, ki je najbolj poznana po plezališču "Stara Bela". To upravičeno sodi v zgornji kakovostni razred med slovenskimi plezalnimi področji.     

Slap je skrit v kamnitih pečinah, s čudovitiom razgledom nad okolico.

Vrh Babjega zoba, ki je ime dobil po značilni škrbini, ki izzivalno štrli iz njegove prepadne stene, je eden najmarkantnejših vrhov v masivni planoti Jelovice , saj je s svojo značilno obliko viden tako iz gora, ki obkrožajo Bohinj, kot tudi iz pobočij Karavank in Blejsko-radovljiške kotline.

Na severozahodu roba Jelovice se nad dolino Save Bohinjke in nad vasema Bohinjska Bela in Kupljenik dviga 300 m visoka stena. Sredi nje se pne v nebo ostra in slikovita koničasta skala, imenovana Babji zob. V njeni bližini je na nadmorski višini 1008 metrov vhod v podzemno jamo. Okoli 300 m jamskega rova krasijo lepe kapniške tvorbe, med njimi so veliki kalcitni kristali. Posebej dragoceni so polžasto raščeni kapniki helektiti, ki so v Sloveniji pa tudi drugod zelo redki.

Galetovec je neizrazit vrh v visoki planoti Pokljuke, ki pa je zaradi svoje 500 m visoke prepadne stene in ne nevarnega dostopa ter čudovitega razgleda že dolgo priljubljena točka krajših ali daljših izletov. Razgled se odpre nenadoma, in seže vse od Jesenic pa skoraj do Kranja. Na desni je lepo viden venec Bohinjskih gora, globoko spodaj je Bohinjska Bela in Bled, nasproti pa navpična stena Babjega zoba, ki se nadaljuje v temne gozdove Jelovice, prekrasni pogled pa zaključuje mogočna pregrada Karavank in Kamniških planin.

Široka peč je manjša skalna vzpetina do katere vodijo označene poti. Pot ni pretirano zahtevna hkrati pa vas do same vzpeti ne loči samo slabe pol ure hoje. Široka peč ponuja prelep razgled na vas in njeno zaledje.

Gradišče je manjša vzpetina nad vasjo Kupljenik. 

Mlina peč je manjša vzpetina nad spodnjo vasjo. Pot je kratka ter hkrati ni pretirano zahtevna, kljub temu pa nudi prelep razgled na vaško jedro ter obronke Jelovice

Bohinjska železniška proga (v italijanščini Ferrovia Transalpina, v nemščini Wocheinerbahn) je 158 kilometrov dolg del sicer 717 kilometrov dolge železniške povezave Praga-Jesenice-Gorica-Trst. Zgrajena je bila med leti 1900 in 1906 kot povezava srednje Evrope z Jadranskim morjem. Podobno kot italijansko poimenovanje (Transalpina), tudi slovensko (Bohinjska proga) pogosto vključuje tako 89 km dolgo Bohinjsko (Jesenice-Gorica) kot 69 km dolgo t.i. Kraško progo (Gorica-Trst).

V vasi se je zaradi dovzetnosti prebivalcev do kulturne dediščine, ohranilo veliko elementov, ki pričajo o življenju vaščanov pred nami.

Krajevna skupnost Bohinjska Bela zajema še naselje na desni strani Bohinjke Kupljenik, ki je postavljeno na pobočju Jelovice nad Babo.

Suhi zid ali zid na suho so v zid zloženi kamni, med njimi pa ni malte, betona ali drugega veziva. Po izkrčenju  drevja in grmovja na posameznem  zemljišču je ostalo zelo veliko kamenja, ki je oviralo oranje ali košnjo, zato so kmetje to kamenje poruvali in pobrali in naredili na meji parcele suhi zid, ki ob pravilni gradnji vzdrži veliko časa.

Spomenik je bil postavljen leta 1926. Avtor spomenika arhitekt Ivan Vurnik iz Radovljice, izklesal kamnosek Alojzij Vurnik. Spomenik je 15.8.1926 blagoslovil župnik Martin Drolc.

Spomenik pri šoli je posvečen padlim borcem in aktivisom v 2. svetovni vojni. V obliki obeliska ga je oblikoval arhitekt Anton Bitenc, izdelalo pa kamnoseštvo Ljubljana.                                                        

Kmečke hiše so bile praviloma zidane iz kamenja, pomožni objekti za posamezno kmetijo pa so bili praviloma iz lesa. Glede na namen uporabe in lokacijo ločimo predvsem naslednje vrste lesenega stavbarstva: skednji, kozolci in svisli.

Arheološke raziskave v cerkvi sv. Marjete. 

Suhi zid ali zid na suho so v zid zloženi kamni, med njimi pa ni malte, betona ali drugega veziva. Po izkrčenju  drevja in grmovja na posameznem  zemljišču je ostalo zelo veliko kamenja, ki je oviralo oranje ali košnjo, zato so kmetje to kamenje poruvali in pobrali in naredili na meji parcele suhi zid, ki ob pravilni gradnji vzdrži veliko časa.

Na obrobju vasi stoji Župnijska cerkev sv. Marjete, ki je bila zgrajena v renesančnem slogu (začetek 17. stoletja, stoletje kasneje pa je bila barokizirana. Stenske poslikave je leta 1907 prispeval Anton Jebačin. Ročno vezeni prti so darilo domačink, dejavnih v  Društvu žena in deklet na vasi. 

Cerkvica se nahaja v jedru vasi. Do srednjeveške gotske cerkve vodi stara božja pot. Romarji prihajajo iz vse blejske okolice za razne praznike: za sv. Štefana (26.12.),  ki ga častijo  kot varuha konj in tovornikov, za  sv. Lovrenca (10.8.), sv. Valentina (7.1.) in prošnjo procesijo v maju.

Kapelice so manjši sakralni objekti, ki zelo pogosto stojijo na križiščih. Čeprav so po zunanjosti med seboj podobni, se razlikujejo po namenu in po zavetniku.

Kapelice so manjši sakralni objekti, ki zelo pogosto stojijo na križiščih. Čeprav so po zunanjosti med seboj podobni, se razlikujejo po namenu in po zavetniku.

Hiša s hišnim imenom »Pr Kacon« je med najstarejšimi hišami v vasi, saj urbar iz leta 1253 navaja 5 kmetij v Spodnji vasi, Kaconova pa nosi številko 6, ki je vklesana v Kamniti portal iz tufa. Kot vse že obstoječe hiše je bila postavljena na ravnino ob potoku Belca, saj je bilo zelo pomembno, da je bil vodni vir pomemben za življenje na dosegu roke.

Ime »Pr Petric« izhaja iz zgodovinskih virov Bohinjske Bele in je pridobila ime po Petričevih, ki so od leta 1819 lastniki domačije. Prva omemba kmetije sega v 15. stoletje, kar priča o bogati zgodovini tega kraja.

Slike in opis delovanja črne kuhinje so iz Mgvove hiše in za to gre posebna zahvala Mgvovi Mateji, ki še vedno uporablja črno kuhinjo za sušenje mesa in peko kruha in ostalih dobrot.

Nekdaj je bila prva hiša na vhodu v vas z blejske strani. Zaradi svoje lege daje slutiti, da bi bila lahko tudi časovno prva belska vaška hiša. Ko so dobile hiše konec leta 1770 zaporedne številke je hiša Matevža Graclja, zadnjega tega priimka (leta 1809 se je nabrž iz Studenčic priženil Mulej), dobila ševilko 2. Na fotografiji Helena Mulej poročena Peternelj.