V Sloveniji so gradišča postavljali pretežno na vzpetinah v mlajši ali starejš železni dobi (Stična, Vače, Magdalenska gora, Poštela na Pohorju, Volčji Grad, grad Mirna, grad Mali). Okrog velikih osrednjih gradišč je v posameznih predelih nastala vrsta manjših, ki so bila verjetno v gospodarski odvisnosti od središča. Pod Rimljani so večino gradišč opustili. Višinske utrjene postojanke so postale znova pomembne v pozni antiki. Od 4. stoletja dalje je nastala vrsta manjših mestnih jeder, t.i. poznoantični kasteli (Rifnik nad Šentjurjem, Ajdovski gradec, Ajdna). V srednjem veku so nekatera gradišča služila za pribežališča.