Kmečke hiše so bile praviloma zidane iz kamenja, pomožni objekti za posamezno kmetijo pa so bili praviloma iz lesa. Glede na namen uporabe in lokacijo ločimo predvsem naslednje vrste lesenega stavbarstva: skednji, kozolci in svisli.

Lepo ohranjena domačija na Kupljeniku. 

Skednji so večinoma v nadaljevanju stanovanjske hiše in postavljene nad hlev za govejo živino in konje. Pod je lesen iz desk, stene so iz križno vezanih tramov obitih z notranje strani z deskami. Večinoma so v stenah tudi umetelno izrezana line zaradi zračenja. Vhod v skedenj je po navadi po klančini, zaradi dostopa z vozom. Notranje je razdeljen na prazno površino »poden«, kjer se je opravljalo razna kmečka opravila kot je mlatev, ličkanje koruze in na »petre« kjer se je shranjevalo seno. Po lijaku »trahtarju« so ga spuščali v hlev naravnost v jasli ali na poseben prazen prostor v hlevu. Zelo pogosto je bila poleg skednja še lopa » šupa« kjer so shranjevali vozove, sani in ostalo orodje.      

Gospodarsko poslopje v zgornju vasi.                  

Poleg gospodarske pomembnosti skednjev so ti imeli tudi kulturni pomen. Na skednjih se imeli vaščani pogosto gledališke predstave ali razna praznovanja, saj takrat še ni bilo posebej za to dvoran in gledališč. Med starejšimi ljudmi je še živ spomin na predstave v Rotovem ali Štengarjevem skednju. 

Prizor iz igre na skednju leta 2019. 

Kozolci so tipična konstrukcija za sušenje sena, žita, fižola ali tudi omlatene slame, na področjih kjer živijo Slovenci. Ostanki le teh v Pustriški, Dravski in Ziljski dolini še danes kažejo meje slovenske poselitve. Vsaka pokrajina ima za pokrajino tipične kozolce, poleg tega tudi različno ime, značilno za posamezno področje. Na Zgornjem gorenjskem je značilno ime »stoh«.  Se pa pri sklanjanju »h« spremeni tudi v »g«Na Bohinjski Beli so značilni predvsem enojni stegnjeni kozolci ali enojni z lopo. Manj je dvojnih kozolcev tako imenovanih »toplarjev«, ki so značilni za Škofjeloško hribovje, veliko jih je tudi v Bohinju v vasi Studor. Steber stoga je stožnik, danes iz železobetona, včasih je bil iz hrasta ali macesna. Če je bil vkopan je bil vkopani del »baba« odebeljen, če pa je stal na kamnitem postavku, je moral biti zavaroan s poševnimi oporami. Polje med dvema stožnikoma se imenuje »brana«. V stožnikih so luknje kjer se vstavljajo »late – vate«, na katere se vklada seno, slama itd. Za obdelavo na višini so koristili poseben »stou«, na katerem je stal obdelavec, dočim mu je drugi podajal seno ali snope z vilami. 

Enojni kozolec

Toplar 

Svisli so objekti narejeni v celoti iz lesa. Locirani so večinoma po višje ležečih travnikih. V njih se je shranjevalo seno iz poletne košnje za zimsko popolnjevanje zalog v skednjih. Konstrukcija je enostavna, ogrodje iz tramov, zunaj obita z deskami. Na višje ležečih travnikih »rovtih«,so zidovi iz ne obdelanih okroglih tramov, saj se je gradilo z materialom, ki je bil v neposredni bližini Za vnos in praznjenje sena, imajo svisli dvoje širokih vrat, ena spodaj in druga nad njimi, do njih je dostop samo po lestvi.  Ene najstarejših svisli so Krištanove svisli na Vačici prvič grajene v 19. stoletju, zadnjič renovirane pa v začetku 20. stoletja 

Ohranjene svisli na vačici.

Konstrukcijsko je enak svislim tudi listnik. Ime pove, da gre za shranjevanje listja z nastiljanje živini, stojijo pa navadno v listnatih gozdovih. 

Svinjaki so bili praviloma ločeni od hleva. Stene so bile kamnite ali iz betona, samo sprednja stran je bila letvasta stena. Pod je bil lesen iz tramičev in dvignjen od tal zato, da se je tekoče blato odcejalo skozi leseni pod. Leseno korito za hrano je bilo postavljeno tako, da je bila ena polovica zunaj, da se je lahko hrana dodajala brez odpiranja vrat, druga polovica pa je bila v svinjaku. 

Svinjak ob cesti v grabnu. 

Hram je manjši objekt na visokogorskih rovtih narejen iz tramov in desk, ali redkeje iz okroglih brun. V hramu se je kuhalo na odprtem ognjišču v času ko se je kosilo in spravljalo seno z teh travnikov. Večina hramov so nadomestili koče, ki poleg osnovne funkcije jih uporabljajo kot vikend objekt, kjer je možno tudi prespati. Zato kosci in grabljice zelo redko prespijo na seno, kar je bilo v preteklosti normalen običaj.