Slike in opis delovanja črne kuhinje so iz Mgvove hiše in za to gre posebna zahvala Mgvovi Mateji, ki še vedno uporablja črno kuhinjo za sušenje mesa in peko kruha in ostalih dobrot.

leseni balkon »gank«

ČRNA KUHINJA

Črna kuhinja ima ime črna, saj so njene stene in strop črni, ker so prevlečeni s sajami in katranom zaradi dima, ki iz peči do dimnika potuje skozi kuhinjo in na zidovih in stropu pušča sledi. Črno kuhinjo so imele nekdaj pa tudi danes predvsem večje kmetije, saj so v njej sušili in dimili mesne dobrote, iz črne kuhinje so kurili kmečko peč, ki je bila običajno edini vir toplote, v njej se je lahko tudi kuhalo, peklo kruh in potice.

Črna kuhinja

Črna kuhinja - kurišče 

Strop, dimnik, rajžlji

Črna kuhinja se predvsem zaradi več namembnosti razlikuje od dimnice, ki se uporablja izključno samo za sušenje in dimljenje mesa.

Kuhinjo so uporabljali predvsem v zimskem času, ko je bilo potrebno kuriti v kmečki peči zaradi mraza. V Mgvovi črni kuhinji so kuhali in pekli čez celo leto. Dim iz peči je potoval iz peči skozi črno kuhinjo in nato skozi dimnik na nasprotnem koncu. Pri tem je sušil in dimil mesne dobrote, obešene na palice (rajžle) ali kavlje. Tako so bile klobase suhe v 3 ̶ 4 dneh, slanina dan več, meso pa seveda daljši čas, odvisno predvsem od velikosti kosa. Za dimljenje so potrebna izkustva, da ni dim preveč ali premalo vroč, da je izgorevanje čisto, da ni preveč saj, da dim pravilno kroži in zajame vse dobrote, ki visijo pod stropom.

Sušenje mesnin

PEKA KRUHA

Za peko kruha je bilo peč treba dobro segreti, kar je trajalo kar nekaj časa. Med tem časom je gospodinja zamesila kruh v »mentrgi« in testo dala vzhajat v peharje. Miza z mentrgo je posebna miza  ̶  ko odstranimo pokrov, je spodaj poseben zaboj, ki omogoča mesenje večje količine testa, saj se je običajno peklo več hlebov, po navadi za cel teden. Ko so drva pogorela, je gospodinja z grebljico očistila dno peči pepela in nato do čistega še s posebnim omelom. Na lesen lopar je iz peharja zvrnila testo in ga odložila v peč. To je ponavljala, dokler niso bili vsi hlebci v peči. Potem je odprtino peči (žekno) zaveznila s kovinskim pokrovom. Ko je bil kruh pečen, ga je z loparjem pobrala ven, očistila z metlico eventualne ostanke pepela in potem so posebno otroci lahko še vroč kruh tudi poskusili, saj je bilo to nekaj najboljšega.

Lesen lopar, greblja, lončeni model za peko potice »kovač«

Vzhajanje testa v peharjih

Pečen kruh

JEDI NA ŽLICO

Jedi na žlico so se kuhale v lončenih piskrih, opletenih z žico, katera je pisker varovala pred enostranskim pregretjem ter razpokanjem, gospodinji pa ni bilo potrebno paziti na ogenj v štedilniku, saj je imela drugega dela čez glavo. Piskre se je vlagalo v peč z »burklami«, to so posebne vilice na dolgem ročaju, ki objamejo pisker in ga lahko dvignemo ali vlečemo v peč in iz nje. Potico so pekli v lončenem »modlu« ali lončeni »reni« ali «kovaču«, iz katerega smo dobili potico v obliki kolobarja.

Žal je v vasi le še  nekaj črnih kuhinj, verjetno še redkejše pa je znanje, kako sušiti in kuhati v črni kuhinji, zato je nujno, da za naše zanamce ohranimo vsaj to, kar je ostalo.